Spoštovana klinična specialistka iz psihologije dr.Marjeta Ritchie,
Najprej vsa pohvala za vse vaše odgovore, ki jih vedno preberem.Vedno napišete svoj odgovor s tako toplo človeško besedo, da sem se tudi sama odločila za vprašanje:
V družini nas je šest,midva z možem,dva otroka in njegova starša,ki sta upokojena.Dokler sta bila v službi je vse teklo v redu.odkar pa sta se upokojila,me dobesedno opazujeta pri vsakem koraku,odločitvi,besedi.Zvečer ne pozabita povedati,kako smo lahko vsi zadovoljni,ker ju imamo.z možem jima posvečava dovolj pozornosti,mož me celo zmeraj pohvali,da sem izredno dobrosrčna z njima.Onadva pa si me privoščita,ko moža ni doma,sicer nikoli.Če kdo pokliče po telefonu,hočeta vedeti ne le kdo je bil,ampak kaj je rekel,zakaj me je poklical...torej o vsem imata dvome.Otroka 10 in 16 let to opažata in jima rečeta,kar pa zelo zamerita in povesta,da sta se otroka vrgla po meni,da držita z mano...itd.Zaenkrat moža ne bi rada nadlegovala s temi mojimi težavami,vendar ne vem,do kod bo segala moja potrpežljivost.Oba sta dobrega zdravja,naredita vse po vrtu,rada se pogovarjata z otrokoma,sta zelo razgledana.vse prav,le tega ne vem,zakaj me odrivata? Ko za božič z možem greva na ples,sta ves večer slabe volje in trdita (ne pred sinom) da bi on raje bil doma,da samo želi ustreči moji želji...Kako naj ravnam,da obdržim mirno kri.Imam zelo zahtevno službo,a ko se vračam domov,me vedno prevzame drobna jeza...je kaj narobe z mano ? Hvala za odgovor, Petra
Spoštovana gospa Petra!
Zelo sem vesela, da ste se oglasili! Vsako vprašanje bralca pomeni dodano vrednost našim skupnim življenjskim izkušnjam.
Hvala tudi za prisrčne besede. S tem, ko pišete, da ste se na podlagi topline, ki izžareva iz mojih odgovorov, tudi sami odločili, da mi pišete, ste poudarili eno najpomembnejših vrednot v naših medsebojnih odnosih. Ob vsakem stiku z vami, spoštovani bralci, začutim svoje poslanstvo, ki temelji na kulturi srčnega dialoga, v katerem ni mesta in ga ne more biti, za vzvišenost, saj veste, da se v takem primeru naše delo ne more obrestovati.
To, da vas prevzame »drobna jeza«, ko vidite, da ste pod nenehnim neupravičenim nadzorom moževih staršev, je odlično. Občutek jeze vam sporoča, da niste uravnoteženi in morate storiti nekaj, da se vzpostavi skladnost med vašim notranjim in zunanjim svetom. Jeza tudi pomeni, da se okoliščine neupravičeno odvijajo drugače, kot bi se morale. Počutite se, kot da ste v oblasti moževih staršev in nimate nadzora nad vašim življenjem doma. Seveda pa je občutek jeze tudi koristen. Pove vam, da imate moč za ukrepanje in reorganizacijo svojega življenja na učinkovit način!
Pišete, da je, dokler sta bila moževa starša v službi, vse teklo v redu, odkar pa sta upokojena, vas nepretrgoma opazujeta, pri vsakem koraku, odločitvi, besedi. To pomeni, da sta starša dobri osebi, saj do njune upokojitve niste imeli težav. To, da vas neprekinjeno opazujeta pa pomeni, da imata preveč časa in posledično zapolnita svoje prazne dni z opazovanjem in analizo vaših.
Zavedati se moramo tudi dejstva, da se odrasli ob upokojitvi soočijo z izgubo službenega položaja in poklicnega priznanja. Še vedno potrebujejo ponos v izpolnitvi, sprejemanje in občutek, da so cenjeni. S tem, da vam zvečer ne pozabita povedati, kako ste lahko vsi zadovoljni, ker ju imate pomeni, da se ne počutita dovolj cenjena za delo, ki ga opravljata ali, da mogoče potrebujeta več pohvale, kot je dobita trenutno.
Družina se mora o tem problemu pogovarjati, namesto da si pred njim zatiska oči in se odkrito spopasti s temi življenjskimi spremembami ter po potrebi celo vključiti profesionalno pomoč za soočenje z naslednjimi dejstvi.
Mnogi ljudje se bojijo staranja, a mislim, da to v primeru staršev vašega moža ne drži, saj pišete, da naredita vse po vrtu, se rada pogovarjata z otrokoma, sta zelo razgledana. To pomeni, da želita biti vključena v življenje, saj, kot pravite, sta oba tudi dobrega zdravja.
Upokojeni par mora uživati dosežke svojega življenja in sprejeti življenjsko obdobje, v katerem se nahaja. Preteklost je mimo, vendar je pred njima prihodnost. Življenje je kratko - naj ne bo dolgočasno!
"Starost ni za slabiče" je splošno prepričanje. Vendar poleg vsega potrebujeta miselnost, ki ju bo vodila, da bosta sposobna objeti svet in vzpostaviti stik z njim, a da istočasno ne bosta postala izčrpana puščavnika v vse bolj zategujočem življenju. Vzpodbujajte ju k iskanju novih izzivov, da bosta uživala svoje upokojensko življenje.
Predvsem morata storiti vse, da bosta šla med ljudi, ostala aktivna in zdrava. Zdaj, ko njun delavnik ni omejen na 8 ur, imata možnost početi vse tisto, za kar v času zaposlitve nista našla časa. Mogoče je eden od pomembnih vidikov uspešnega staranja in prijetnega, zadovoljujočega upokojenskega življenja tudi ustvarjanje novih prijateljstev in socialnih skupin. To je tudi najboljši čas za prevzem določenega dela ali vodilne vloge v vaši lokalni skupnosti. Sprožita lahko politično aktivnost za rešitev bližnjega lokalnega problema, vodita izlete v naravnem rezervatu ali prostovoljno organizerata pogovorna srečanja v domu starostnikov. Prostovoljno lahko delujeta na področju, ki je v skladu z njunimi ideali ali ki zapolnjuje njunine določene potrebe. Imata znanje, energijo in izkušnje, da lahko spremenita stvari, ki jima veliko pomenijo.
Razmislita lahko o delni zaposlitvi, manj zahtevni od njune poklicne kariere, kar jima bo onudilo socialne in poklicne stike, manjšo odgovornost in razlog, da bosta zjutraj vstala iz postelje.
Kvaliteto življenja lahko izboljšata tako, da bosta izkoristila vse krajevne, kulturne, izobraževalne, športne dogodke v razdalji 60 km od kraja bivanja. Lahko se včlanita v knjižnico, lokalni dobrodelni ali zdravstveni klub, si priskrbita sezonski vstopnici za gledališče in druge redne programe.
V prejšnjem življenju sta bila prezaposlena, zdaj pa ni več razloga, da bi izpustila to, kar bi si bila želela početi v tistih dneh rekoč, z veseljem bi šla, pa nimava časa. Zdaj imata čas, samo začeti morata in iti naprej. Upokojensko obdobje je vesel čas, ko lahko počnemo vse tisto, kar smo si vedno želeli, pa si zaradi pomanjkanja časa nismo mogli privoščiti.
To je tudi čas, ko se lahko posvetita novim hobijem in si postavita nove cilje v življenju. Lahko se začneta ukvarjati s slikanjem akvarelov ali ribarjenjem. Sestavita naj seznam krajev, ki si jih želita ogledati, stvari, ki jih želita početi ali ljudi, s katerimi želita ponovno vzpostaviti stik. Zdaj se lahko začneta ukvarjati s fotografijo, napišeta knjigo, igro, pesem,... seznam je neskončen. Česa niste nikoli počeli, a vas je vedno zanimalo? Zdaj je njuna "zadnja" priložnost.
Priznajte jima na nevsiljiv način, da sta vas naučila v času skupnega bivanja veliko. Mogoče je to umetniško delo, knjiga časopisnih izrezov, spomini ali druga oblika izražanja, ki jima omogoča utrditi njune izkušnje in znanje in ga prenesti na naslednjo generacijo. Gerontologi to imenujejo generativnost, razvojni cilj, ki ga vsak med nami lahko doseže, da bi svet postal drugačen zgolj zato, ker smo bili tu.
Staršema svojega moža razložite, da je novi, upokojenski svet prav tako vznemirljiv kot njun prejšnji, poklicni. Veliko je stvari, ki jih lahko počneta, ljudi, ki jih lahko spoznata in priložnosti, ki ju bodo določale na nov način. Zgrabita naj vsak dan in pustita vse možnosti odprte! Če moj nasvet ne bo prinesel pravih rezultatov pa se mi ponovno oglasite. Želim vam veliko uspeha. Srečno.
