2.10.2014 - Radio Koper
Pred lokalnimi volitvami smo k mikrofonu povabili specialistko klinične psihologije, doktorico znanosti Marjeto Ritchie, ki živi med Kanado in Slovenijo.
Dr. Marjeta Ritchie se je rodila v Sloveniji, študij je dokončala v Združenih državah Amerike, od koder se je preselila v Kanado. Tam doktorirala in tudi ostala. Predavala je na različnih univerzah, delala na vodstvenih položajih zdravstvenih ustanov, ukvarja se s psihoterapijami, redno piše članke. V domovino se redno vrača. Vprašanje, ki nas je pripeljalo do nje, je: Kdo se pri nas odloča za politiko?
Uvodoma je dejala, da je kot občasna prebivalka Slovenije popolnoma neobremenjena z našimi zgodovinskimi konflikti, da pa je opazila, da se v Sloveniji žal prepogosto pogovarjamo o tem, da obstajajo naši in njihovi ter da je to edino, kar je pomembno. Tu objavljamo nekaj misli, ki jih je sogovornica povedala novinarki Mateji Brežan, celoten pogovor pa lahko slišite prek povezave pod besedilom.
Kakšni ljudje se pri nas odločajo za politiko?
Tisti, ki želijo vladati, imeti moč in oblast. Danes vsak hoče biti župan. Seveda pa volilci pričakujejo, da kandidatura za župana ne sloni na želji, da zadovolji svoj ego in svoje želje po oblasti in moči, ampak da so mu pri srcu dobrobit in potrebe vseh občanov.
O tistih, ki ne živijo v občinah, kjer kandidirajo:
Mislim, da je nujno potrebno, da naj bi izvoljeni župan že nekaj let živel v občini, kjer kandidira. Tako, da ni samo seznanjen s problemi občine, ampak da doživi, občuti probleme na lastni koži.
O menjavanju strank in prilagajanju razmeram nasploh:
To so po mojem mnenju karieristi, katerim se gre za kariero. Ko kandidati menjajo stranke, to pomeni, da nimajo hrbtenice, ker se njihova mnenja menjajo v smeri vetra. Ti kandidati nimajo principov in vzpostavljenih moralno-etičnih vrednot, ker pozicija za te kandidate pomeni moč in oblast. Ti ljudje si želijo položaj samo zato, da bi lahko sebi in drugim rekli: jaz sem nekaj.
O obsojenih in obtoženih politikih, ki ostajajo na položaju:
Na žalost so ti kandidati brez vesti in občutka sramu, brez morale. Nepojmljivo je, da ima politik, ki so mu zaradi ponaredka razveljavili izobrazbo, še vedno obraz stopiti pred ljudi in ponovno kandidirati. To je sramota in madež za državo. Kje je ponos za dobro opravljeno delo? Politiki, ki so obsojeni, so dvolični, nekorektni in brez karakterja. Če si obsojen, priznaš krivdo in se umakneš, ker ne moreš biti vzor. Kje so sankcije? Za to je kriva zakonodaja. Potrebno je spremeniti zakonodajo, ki bo sankcionirala takšne hude kršitve. Čisto preprosto: če občan prehitro vozi, dobi kazen. Če študent prepiše diplomsko nalogo, izgubi diplomo. So posledice. Če pa je politik obsojen kaznivih dejanj, ni posledic. Kako je to možno? Zakaj se zakonodaja ne uredi? Ker to ni v interesu vladajočih politikov, ki želijo obdržati svoje položaje za vsako ceno, tako, da lahko počnejo, kar želijo. Še bolj zaskrbljujoče pa je to, kakšno sporočilo in vrednote ti politiki dajo mladim generacijam. Zato je zame še bolj šokantno, kako je to možno, da volivci še naprej volijo te kandidate in držijo z njimi.
Se obsojeni politiki, ki se še naprej izrekajo za nedolžne, lažejo, ali se ne zavedajo krivde?
Moj odgovor je, da se zavedajo, da lažejo, zato svoje krivde ne bodo priznali. To delajo zavestno in v skladu s svojimi interesi. Veliko lažje je kriviti druge za svoje pomanjkljivosti, kot sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Politika bi morali ljudje spoštovati v prvi vrsti zato, ker je pošten človek. Zaupanje pa je podlaga vsakega odnosa.
Posnetek celotnega pogovora Mateje Brežan z dr. Marjeto Ritchie:
