Draga in spoštovana dr.klinične psihologije gospa Marjeta Ritchie
Lepo prosim za nasvet,razlago,in sicer: zakaj se ljudje lažemo.Tudi sama se ujamem,da se zlažem,da oblažim situacijo.Ko pridem iz službe vsa uničena na moževo vprašanje,kako je bilo,dogovorim: super,kar sploh ni res.Vedno se zlažem,ko hočem oblažiti ali ne obremenjevati bližnjih s svojimi problemi.Ko sem se zaupala mami,je rekla,da je ona to počela vse življenje.Oče je bil namreč zelo trd človek,zato je vselej lagala,da je bil mir v hiši.kaj sem to podedovala ? Počasi počasi me ta moja "slaba navada" razjeda.Rada bi se je znebila,a ne gre.Skoraj polnoletni otroci so to spoznali in karkoli rečem,mi odvrnejo:mami,kaj si si pa zdaj to izmislila,ali: mami,to pa ne bo držalo.Sram me je pred otroci,pa vendar ne morem iz kože.kakšen je vaš cenjeni nasvet,za katerega se vam toplo zahvaljujem in vas prisrčno pozdravljam, Matilda
Odgovor:
Spoštovana gospa Matilda,
hvala za vaše odkrito vprašanje, zakaj ljudje lažejo. Vzroki in možne razlage so različne.
Nekateri ljudje lažjo, ker imajo motnje osebnosti in jih laž ne moti, saj z lažjo lažje minipulirajo z okolico. Drugi ne povedo resnice, da se izognejo negativnim ali bolečim posledicam ali pa so prepričani, da jih drugi ljudje ne bodo razumeli. Hitri in kratki odgovori pa tudi ne dovoljujejo nadaljnjega, poglobljenega pogovora.
Ljudje tudi niso odkriti, ker se želijo pokazati v boljši luči, ker so prepričani, da bi iskreno priznanje o slabem počutju ali negativnih dogodkih v njihovem življenju izzvalo le posmeh, privoščljivost ali celo norčevanje okolice.
Znanstvene raziskave potrjujejo, da ima človeška neiskrenost ali celo laž namen, da se zaščiti človeka pred sramoto, zbeganostjo, zadrego, stisko, slabim položajem, težavami ali ovirami.
Ampak, priznajmo si da večina od nas vsaj tu in tam laže! Mi se nedvomno izgovarjamo, izmišljamo, prikrojimo resnico, tako da laž služi našim namenom. Laž je orodje, ki ga včasih potrebujemo, da lažje prebrodimo ali se soočamo z težkimi življenjskimi situacijami, v katerih spremembe niso docela v naših močeh. Na primer, če otrok z neozdravljivo boleznijo vpraša mamo, če bo umrl, ona zagotovo ne bo pritrdila!
Včasih je celo laž oblika neškodljive zaščite, ki odigra pozitivno vlogo oz. doseže boljši namen kot dejanska resnica.Vendarle pa to ne pomeni zelene luči za prikrojevanje resnice tjavendan, odmerek laži je dovoljen samo v res posebnih, neizogibnih primerih in mora biti skrbno pretehtana z vsemi možnimi posledicami, zato jo je treba dodati z lekarniško tehtnico!
Sedaj se bom osredotočila na vaš primer. Kot ste že pojasnili zatajite resnico, da ublažite ali izboljšate situacijo. Vaša mama je preživela življenje z vašim očetom s tem, da se je zaščitila z lažmi, ker je iskrenost očitno enačila z besedno zvezo resnica = konflikt. Ta vzorec maminega obnašanja je prešel na vas, saj ste ocenili, da je tudi za vas prikrojevanje čustev navzven za večjo dopadljivost okolju uspešen manever za izogibanje morebitnim konfliktom tudi v vašem življenju. Tovrstno izmikanje, prikrivanje resničnih čustev pa se vam v resnici upira, se ga sicer zavedate, vendar se mu še ne znate učinkovito upreti. Verjetno ste že sami prišli do spoznanja, da si morate čimprej pridobiti spoštovanje svojih otrok in moža, saj so tudi oni ugotovili, da pogostokrat ne izražate tistega, kar dejansko čutite. Neiskrenost na ljudi pa, kot že veste, vpliva zelo odbijajoče.
Začeti morate z majhnimi, toda odločnimi koraki. Morate se opogumiti in dati drugim ljudem možnost, da vas srečajo na "pol" poti. Mislim, da od drugih vedno pričakujete negativne rezultate, ker to ste videli in doživeli v otroštvu. Toda, vaša življenska situacija se je spremenila. Vaš mož ni vaš oče!
Od sedaj naprej bodite pozorni na vaše odgovore. Ko vas sedaj mož vpraša, "Kako je bilo v službi?" povejte resnico: "Dan je bil naporen" ali "Utrujena sem." Mogoče boste prijetno presenečeni nad moževim odgovorom. Verjetno si zelo želite slišati nekaj tovrstnih moževih ali otrokovih odzivov..."Počivaj. Ti lahko kako pomagam...?"
Povejte resnico in vztrajajte pri tem. Izzivajte sebe z izpovedovanjem resničnih občutij, v vseh možnih situacijah se dosledno preizkusite v iskrenosti povedanega in verjemite mi, odleglo vam bo! Vprašajte se, kaj je najhujše, kar se vam lahko zgodi sedaj, če poveste resnico. Kakoršni koli odgovor si boste dali, vaša naslednja poteza bo, da si porečete: "Bom tudi to preživela....."
S časoma vam bo izražanje resnice prešlo "v meso in kri", postalo bo samoumevno kot vse, kar opravljate rutinsko, brez posebnega napora oz. razmišljanja. Resnica je najboljša podlaga, na kateri lahko gradimo boljše medsebojne odnose v družini. Opogumite se in začnite. Srečno!
