Spoštovana klinična psihologinja Dr. Ritchie,
Oglašam se kot redna bralka revije Ona in vaših odgovorov.Tudi sama sem se odločila,da se obrnem k vam po pomoč. Stara sem 52 let. Po poklicu sem profesorica zgodovine. Z možem živiva v urejenem družinskem krogu z 2 sinovoma, 38 in 31 let. Oba nista poročena. Starejši sin se vse pogosteje zateka k lažem. Z možem skrbiva za dom, plačujeva račune in podpirava vse štiri stebre. Sinova sta sicer zaposlena, toda ko je govora o denarju, se vselej izmakneta. Za starejšega sina tudi poravnam marsikatero terjatev. Vem,da to ni produktivno, vendar mu skušam
pomagati.
Pred meseci si je starejši sin začel izposojati denar tudi od mene, ki ga nikoli ni vrnil. Na lepo vprašanje, kdaj mi vrne denar, je rekel, da ga nima, a tudi če bi mi ga vrnil, mu bom morala zopet proti koncu meseca pomagati, ker bodo finance prekratke. Ob vsem tem sem opazila, da si skrivaj kupuje drago pijačo in cigarete. Na vse moje prijateljske besede reagira z molkom ali pa z besedami: kaj sem jaz kriv, da smo reveži in da nikoli ničesar nimamo? To me spravlja v obup, še posebej zato, ker sem marsikaj pred možem skrila, da bo mir v hiši, a rezultatov ni.
Prijatelji mi svetujejo, naj ga postavim pred dejstvo: poravnaj dolgove ali pojdi od hiše. Jaz pa tega nisem sposobna narediti. Vse bolj se zapiram vase in razmišljam, kje sem zgrešila, da se 38 letni fant vede kot aroganten pobalin. Še najbolj me jezi to, da mi zabrusi, da smo reveži. To ni res! Jaz nisem revna, če on nima denarja. Kaj ga bom morala do smrti podpirati? Vso mojo zlovoljo jemlje lahkotno in s smehom, kar je res hudo. Prosim vas, svetujte mi, kaj mi je narediti ? Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni, vaša bralka Melanija.
______________________________________________________________________
Odgovor:
Spoštovana,
V vašem pismu sem zasledila, da omenjate kako sinom pomagate s tem, da jim ni treba prispevati k vzdrževanju hiše in k ostalim stroškom. Omenili ste tudi, da starejšemu sinu tudi posodite denar, kljub temu, da vam je znano, da vrnjenega denarja ne boste več videli. Sami se zavedate, da vse to ni produktivno, a kljub temu vse to delate, čeprav vidite kako vašo zlovoljo vaš sin jemlje s smehom in lahkotno.
V Sloveniji je pregovor, ki pravi: » Zakaj bi kupil kravo, če pa dobim mleko zastonj«. Vaš sin se obnaša neodgovorno, ker se je pač tako naučil. Zapisali ste tudi, da se starejši sin vse pogosteje zateka k lažem. Sin se pač zateka k lažem, ker očitno to njegovo obnašanje »deluje« in je zanj še kako učinkovito v njegovem okolju, kar pomeni, da mu prinaša takojšnje rezultate in to takšne kakršne si sam želi. A na žalost so to kratkoročne rešitve, ki niti sinu niti vam ne prinašajo dolgoročnih pozitivnih rezultatov kaj šele urejenih pozitivnih medsebojnih odnosov. Eden izmed rekov tudi pravi, da »kar napolni dan, ne napolni življenja«.
Dokler boste tolerirali sinovo neodgovorno obnašanje, se ne bo zgodila nobena sprememba na bolje. Ali drugače rečeno, sinovi se ne bodo spremenili, le zakaj bi se? Saj jim tako rekoč vse pade v naročje, jim je vse podarjeno, za nobeno stvar ne vložijo lastnega truda. Morate spoznati, da če želite videti spremembe pri sinovih, se morate najprej spremeniti vi sami! Šele kasneje se sprememba zmore narediti pri vaših sinovih. Sprememba v vas je edino, kar je v vaši moči, da za začetek naredite. Izberite korajžo in ko vas sin zopet prosi za denar, odgovorite vljudno a dovolj vztrajno: » Ne, danes ne bo šlo«. Beseda »ne« je ena od najbolj učinkovitih besed. Če bo sin vprašal, zakaj danes do »finančnega posojila« ne bo prišlo, mu lahko mirno odgovorite s stavkom: »Ker sem se tako odločila«. S tem si boste pridobili svoj izgubljeni ponos in vašo vrednost in sčasoma sin pridobi do vas spoštovanje.
Če so otroci slabo prevzeli meje s strani staršev, so bili vzgojeni z občutkom pripadnosti. Če je starševsko okolje permisivno, potem so otroci neodgovorni. Tako se kot otroci niso nikoli naučili ustreznih omejitev v življenju. Zato je potrebna pomembna starševska samokontrola, da se tudi otroci zmorejo naučiti obvladati sebe. Sebi počnemo to, kar je bilo narejeno za nas. Kadar naši starši izoblikujejo jasne, konsistentne in ustrezne meje, takrat se naučimo prenašati te meje na nas same in na naše delovanje. Posledično ravno zaradi omenjene trditve, vaši sinovi ne zmorejo prenašati mej na svoje obnašanje, kajti v času svojega odraščanja se nikoli niso naučili potrebne veščine kako postati neodvisen. Navsezadnje delo starša je, da izoblikuje neodvisnega otroka!
Kot vsak, tudi vaš sin, nujno potrebuje meje. Če meje ne obstajajo, potem je dovoljeno »vse« in neomejitve s seboj prinašajo občutek nesigurnosti in nevrednosti. Oba vaša sinova potrebujeta postavljene meje, kajti le z njimi jim postavite možnost, da se naučita drugačnega obnašanja in s tem poti, ki jih bodo pripeljale do zaželenih rezultatov.
Morate se zavedati, da je »pot iz pekla podkovana z dobrimi nameni« in da je le od nas samih odvisno kako se bomo učili, kako bomo reševali probleme in kaj bomo iz tega potegnili za zdravo osebnostno in čustveno plat.
Vprašajte se, kako se bosta sina naučila biti odgovorna za življenje, če jima ne daste priložnosti, da se učita? Vsako dejanje ima svoje posledice. Sporočite sinovoma, v prispodobi »veslanja skupnega družinskega čolna«, da je sedaj vse potrebno, da vsak prispeva in pomaga pri uspehu napredka.
To se pravi, da je prvi problem v vas in ne v vaših sinovih. Problem je, kako vi razumete svojo materinsko vlogo. V tem primeru je potrebno pogledati namreč česa se vi bojite in zakaj ste nezmožni postaviti neke meje, kjer bi se ali eden ali drugi sin naučil biti odgovoren za svoja dejanja in za svoje posledice, ki so nujne, da človek normalno odrašča.
Pišete tudi, da svojim sinovom ne morete dati pogojev, da naj plačajo dolgove ali pa naj zapustijo dom. Morate se zavedati, da s tem, ko sprejmete neodgovorno dejanje sinov, s tem njima naredite več škode kot koristi. Mi smo socialna bitja in skozi celo naše življenje imamo nalogo, da zorimo in se dopolnjujemo v življenju; to je dejanje individuuma in postane naše unikatno stanje. S tem da dopuščate in sprejmete sinova neodgovorna dejanja, sami preprečite njuno duševno rast, da bi sposobno vodila svoje življenje. Največ jima boste pomagali s tem, da jima ne pomagate!
Za zaključek bi citirala pregovor, ki pravi: »Ne daj človeku ribe, nauči ga kako loviti ribe«.
Stopite v kontakt z mano za nadaljnje svetovanje ali družinsko terapijo glede težav z vašimi sinovi, kot tudi glede neodvisnosti in procesa individualizacije
